Bron je najpogosteje poimenovanje za zlitine bakra s kositrom, lahko pa označuje tudi zlitine z aluminijem, svincem, berilijem, silicijem, manganom, železom, nikljem ali njihovo mešanico. Izjema so zlitine bakra s cinkom, ki jih imenujemo medenina. Brone so v preteklosti delili na klasične in mehke brone. Klasični bron je zlitina s približno 10-odstotno vsebnostjo kositra. Višja vsebnost kositra zlitini zniža tališče ter poveča trdoto, zato je ta bila ta vrsta brona primernejša za vlivanje, ni pa bila primerna za preoblikovanje. Mehki bron pa je zlitina s približno šestimi odstotki kositra, ki so jo zaradi višjega tališča in manjše trdote večinoma kovali in preoblikovali v obliki pločevine.
Bronasta doba označuje obdobje, ko je raba brona v Evropi dosegla vrhunec, in sicer med leti 2300 in 800 pr. n. št. Najstarejši primeri bronastih izdelkov so iz časa približno 3300 pr. n. št, odkrili pa so jih na Bližnjem vzhodu. Bron je bil zelo redek material, ker je bilo treba za njegovo proizvodnjo pridobiti tako baker kot tudi kositer. Nahajališča bakra in kositra redko najdemo istih območjih, zato je bila proizvodnja brona močno odvisna od trgovanja s surovinami. V primerjavi z železom, ki so ga v tistem obdobju že poznali, je bron trši, zaradi nizkega tališča pa lažji za uporabo, ter korozijsko obstojnejši. Ko se je tehnologija pridobivanja železa iz rude izpopolnila, se je zaradi velike količine nahajališč njegova uporaba povečala. To je privedlo do zatona bronaste dobe in začetka železne dobe, ko je raba železa prehitela rabo brona.